Ko sem bila še majhna, sem vedno razmišljala, kje bom živela in kje bom pristala. Vedno me je vleklo, nekam malo dlje od moje družine, saj sem hotela preizkusiti živeti tudi popolnoma samo. Vedela sem, da brez pomoči staršev bo definitivno težje, še posebej, če bodo živeli tako daleč stran. To bo tudi pomenilo, da se ne bomo velikokrat videli, kar pomeni, da bom si morala ustvariti popolnoma novo življenje nekje drugje.
Nepremičnine je bilo nekaj, kar me je vedno precej zanimalo in tudi od nekdaj sem jih gledala. Želela sem si neko nepremičnino blizu morja, saj tam sem se vedno videla živeti. Vedela sem, da bi to bilo precej daleč stran od moje družine. A hkrati je bila želja res močna, da so nepremičnine tam bile čedalje lepše. Ko, sem odrasla, sem se dokončno odločila, da se bom tja tudi preselila in iskala sem nepremičnine v tisti okolici. Ko sem našla primerno nepremičnina, zase sem se tja tudi preselila in začela nekako živeti novo življenje. Poiskala sem si zaposlitev ter našla nove prijatelje. Življenje blizu morja mi je res ugodilo, saj sem se imela tam res zelo lepo in se ne vidim nikjer drugje.
Kaj je prišlo do nepremičnin, pa sem seveda morala premisliti in ne razmisliti o marsičem. Morala sem razumeti, da nisem imela veliko denarja, se pravi nekaj prestižnega si res nisem morala privoščiti. Gledala sem nepremičnine, ki so primerne za to, kar sem sposobna dati in imeti. Na koncu sem našla nepremičnino, ki je bila res zelo lepa in ravno pravšnja za mene. Bila je zelo blizu moje službe, kar mi je toliko bolj odleglo, saj sem tako lahko prihranila na bencinu. Vse skupaj se je na koncu res zelo lepo izšlo in tudi moja starša sta zelo ponosna na to, kjer sem pristalo. Pri svojih letih sem že res veliko dosegla in upam, da bo šlo samo še navzgor od tu naprej.